Zgodovina

V Sloveniji so kitajske borilne veščine (Wushu) postale razpoznavne konec 80-tih let prejšnjega stoletja, ko je zaradi hitrejšega potovanja, tako ljudi kot informacij, iz daljnega vzhoda na zahod, svet postajal vse manjši in manjši. Pa tudi kitajski mojstri borilnih veščin so končno lahko svetu pokazali svoje sposobnosti.

Vzhodni družbeni sistemi, ki niso bili naklonjeni posedovanju orožja pri običajnih prebivalcih, so tako vzpodbujali nastanek golorokih borilnih veščin, ljudje ki so jih vadili, pa so lahko opazovali in zasledovali njihove dobrodejne učinke tudi na zdravje in počutje.

Leta 1990 je bilo v Ljubljani ustanovljeno društvo, ki je združevalo ljudi z zanimanjem in ljubeznijo do ene najbolj razširjenih različic kitajskih borilnih veščin, veščino Taijiquan.

V letih, ki so sledila, so pričela rasti tudi druga društva, ki so se ukvarjala tudi z ostalimi borilnimi veščinami, ki so izvirala na kitajskem. Danes je v Sloveniji največ društev, ki se ukvarjajo z veščino Taijiquan, zastopane pa so tudi ostale veščine, od Shaolinquan, Wing Chun Kuen, Wudang Taijiquan itd.

Pisalo se je leto 2000, ko je bila ustanovljena zveza Wushu-Taijiquan Slovenija, ki je leta 2005 postala članica Mediteranske Wushu Kungfu Zveze, kot regionalne predstavnice Mednarodne Wushu Zveze. Leto kasneje je postala članica kontinentalne predstavnice mednarodne zveze, Evropske Wushu Zveze ter Olimpijskega Komiteja Slovenije, leta 2007 pa še članica Mednarodne Wushu Zveze.

Z našo dejavnostjo se trudimo za mednarodno prepoznavnost Slovenije v tem športu. Udeležujemo se mednarodnih tekmovanj, sodelujemo v mednarodnih EU projektih, kot člani Evropske Wushu Zveze pa od leta 2020 predsedujemo Komisiji za tradicionalne veščine.